Odgovornost zaš?ite: mo? idej in ?ustev

Dnevnik, 18 September 2008

Zelo radi prepri?ujemo sami sebe, da so razlogi za naše odlo?itve povsem racionalne narave, toda vsakogar od nas, ki se je mo?no vpletel v politiko na katerem koli podro?ju, skoraj vedno vodi tudi neki ?ustveni vzgib.

Menim, da to še posebno velja za tiste med nami, ki nasprotujemo brezbrižnosti in cinizmu, s katerima se ve?ina ljudi že od davnih ?asov odziva na okrutnost množi?nih zlo?inov, in za tiste, ki se zavzemamo za nov koncept »odgovornosti zaš?ite« kot najboljšega upanja in zagotovila, da državna suverenost ne bo ve? omogo?ala pobijanja.

Za marsikoga je ta ?ustveni vzgib strašen spomin na holokavst. Za druge je to izkušnja osebne izgube ali pa osebno znanstvo z ljudmi, ki so preživeli Ruando ali Srebrenico. Za številne politike in državne uradnike, ki jih poznam, pa je to ob?utek, da bi lahko v teh razmerah naredili ve?, veliko ve?, da bi sprožili u?inkovit mednarodni odziv. Zame se je potovanje, tako ?ustveno kot intelektualno, za?elo pred štirimi desetletji v Kambodži.

Bil sem mlad Avstralec, ki je prvi? potoval v Evropo, da bi študiral, in šest mesecev sem potreboval do cilja – pohajkoval sem po zraku in po kopnem, pre?kal vsaj deset azijskih, nekaj afriških in še nekaj bližnjevzhodnih držav. V vsaki od njih sem preživel veliko ur in dni v študentskih naseljih in študentskih lokalih, v najslabših razredih vlakov po?ez ?ez države in podeželskih razmajanih avtobusih ter pri tem spoznal nekaj najbolj živahnih in bistrih ljudi svoje generacije.

V naslednjih letih sem pogosto sre?eval Indonezijce, Singapurce, Malezijce, Tajce, Vietnamce, Indijce, Pakistance in druge, ki sem jih na omenjeni poti morda že sre?al ali pa so se takrat mudili tam in imeli skupne izkušnje, ki smo jih lahko izmenjali. Toda od držav, ki sem jih v Aziji tedaj obiskal, je bila samo ena, Kambodža, iz katere kasneje v naslednjih letih nisem videl nobenega od mladeni?ev in mladenk, ki sem jih sre?al in se z njimi spoprijateljil, niti koga njim podobnega.

Razlog za to je, sem žalostno prepri?an, da so vsi umrli nekaj let kasneje pod Pol Potovim zlo?inskim genocidnim režimom – bodisi so jih pobili na poljih smrti kot državne sovražnike iz srednjega sloja intelektualcev ali pa so umrli od lakote in bolezni, kar se je zgodilo z milijonom Kambodžanov, ko so jih nasilno preselili v delovna taboriš?a na podeželje.

Strašen spomin je bil gotovo glavni vzgib, da sem si v težavnih letih konec 80. in v za?etku 90. let prejšnjega stoletja kot avstralski zunanji minister skupaj s kolegi iz jugovzhodne Azije, Kitajske, ZDA in ZN prizadeval najti in postaviti temelj za trajen mir v Kambodži. Bilo je kot ponovitev no?ne more, ko sem od dale? nemo?no opazoval tragi?ne dogodke v osrednji Afriki in na Balkanu sredi 90. let.

Prav to me je gnalo, da sem se s kolegi z vsega sveta enkrat za vselej lotil iskanja konceptualne in prakti?ne rešitve, ki bi združila, ne pa še naprej delila, mednarodno skupnost pri prepre?evanju množi?nih zlo?inov in odzivu nanje. Koncept »odgovornosti zaš?ite« (the responsibility to protect) – »R2P« v tej dobi kratic – je bil rezultat, ki ga je navdušeno in soglasno sprejela generalna skupš?ina, na kateri so se ob svetovnem vrhu leta 2005 sestali voditelji držav in vlad.

Koncept »odgovornosti zaš?ite« je namerno obrnil staro »pravico do posredovanja« na glavo, saj ne gre ve? za to, da bi velike in mo?ne države izkazovale svojo mo? in imele pravico pou?evati druge države, temve? za odgovornost vseh držav do povsem nemo?nih. V prvi vrsti ima odgovornost zaš?ite ljudi v neki državi njena vlada, toda ?e ta za to nima možnosti ali volje, morajo prevzeti odgovornost za pomo?, s katero bodo prepre?ili najhujše, ali ?e je potrebno, odgovornost za u?inkovite ukrepe drugi ?lani mednarodne skupnosti.

Vojaško posredovanje, ki je igralo glavno vlogo v nekdanjih argumentih za »pravico do humanitarnega posredovanja«, ostaja kot možnost v skrajnih primerih, toda le kot sredstvo v sili in ?e se s tem strinja varnostni svet ZN. R2P je veliko ve? kot zgolj prisilna mo?, je tako odgovornost za prepre?evanje kriz in obnovo po njih kot tudi odziv nanje, v vseh primerih pa se je treba predvsem osredoto?iti na nevojaško akcijo.

V tem svetu cinizma, dvojnih kriterijev, grobega poudarjanja nacionalnih interesov, visoke realne politike in nizkotnega spletkarjenja zaradi politi?nih koristi je zelo lahko verjeti, da so ideje v bistvu brez pomena. Toda to ne velja za vse ideje. In ob vseh težavah, s katerimi se soo?amo pri sprejemanju in uporabi novih norm, ki so pred nami, ni veliko idej, ki bi veljale tako ve?no – ne le v teoriji, temve? tudi v praksi – kot ideja o odgovornosti zaš?ite.

gostujo?e pero: Gareth Evans, nekdanji avstralski zunanji minister in predsednik International Crisis Group